roxanna maria antonescu

so trenutki, ko se človek sredi vsega vrveža in živ-žava, ki ga obdaja, za trenutek ustavi. ko mu glavo nevede prešine misel: kaj pravzaprav počnem? kaj hočem? in roxanno ob takih vprašanjih preprosto zaboli glava. vem, da bo prva misel vsakogar, ki bo to prebral in s pogledom zgolj za hip ošinil njeno fotografijo, popolnoma stereotipna. tipična blondinka pač. ampak ne, še zdaleč ne. pravzaprav je precej pametnejša, kot se zdi, pa naj bo to posledica bistrih možganov ali fotografskega spomina, ki ga je nasledila po očetu. dejstvo je, da je namreč pametnejša od večine ljudi, ki jih dnevno srečuje, vendar pa tega ne kaže vsem ter vsakomur iz povsem preprostega razloga: stvar se je že velikokrat izkazala za precej uporabno. konec koncev, kdo od blondinke, ki jo je bog blagoslovil s c košarico in je v življenju prilezla tako daleč, da se je v novem kraju zaposlila kot slabo plačana natakarica v lokalni krčmi pričakuje, da je za silo poučena v karateju in je doštudirala dva letnika kriminologije? prav nihče, kar je vedno velika prednost. zato vsak dan z največjim veseljem igra topoglavo lepotičko, ki zna na prste seštevati do deset in zelo rada posluša o prenapihnjenih dogodivščinah, ki jih moški vsakodnevno ponovijo vsakomur, ki ima vsaj pol minute časa. ampak, kako je dekle, ki je še slaba tri leta nazaj študiralo v londonu, pristalo v zakotni gostilni še bolj zakotnega angleškega mesteca?
hja, zgodba je bila dolga in se je začela še v romuniji, nato doživela srečen preobrat na jugu anglije, končno pa se vdala pod pritiskom moderne družbe in dobila še prizvok tragedije, ko je najprej umrl roxannin oče. po njegovi smrti se je mati, sicer po rodu angležinja, vrnila k svoji družini, ki jo je sprejela z odprtimi rokami, prav tako kot njenega otroka, malo, svetlolaso deklico, ki se je večino časa sramežljivo skrivala za materinim krilom. mati in hči sta dobili dom in ko je bolečina ob očetovi smrti nekoliko zbledela, se je življenje vrnilo v normalne tirnice, vsaj do novega tragičnega zapleta – smrti roxiine matere, ki je bila in je še vedno zavita v tančice skrivnosti. nihče ni vedel, kam na koga uperiti prst krivde, zato so ga namerili na edino osebo, ki je bila takrat v maryini družbi: roxanno, ki je le nekaj tednov prej zaključila drugi letnik študija. dekle je hitro dojelo, v katerem grmu tiči zajec in jo je brez posebnega oklevanja pobrisalo proti severu, pred kratkim pa celo v sam newcastelton. na prvi pogled je bil idealno skrivališče: majhno, zapuščeno mestece, kjer bi se načeloma moral vsak brigati zase. čemur pri njeni sreči, seveda, ni tako. verjetno so mislili, da ne bo opazila, a pomenljivih pogledov in trdih besed, skrivaj izrečenih po mračnih vogalih krčme je bilo preveč, da bi se dalo stvar kar tako prezreti. vendar jo, iz dneva v dan, ko se bebasto smehlja in suče okoli miz, kot da čaka samo na to, da nekdo končno strga kratko oblekico z nje. pri tem pa se niti najmanj ne zaveda, kako pravzaprav izziva usodo. pravzaprav je samo še vprašanje časa, kdaj bo imel kdo dovolj njenega izzivanja in se bo odločil narediti konec njenim igricam – na povsem drugačen način, kot bi sama sploh utegnila pomisliti.